... po zasneženih ulicah ...
... zatopljena v svoje misli ...
... snežinke v svojem ritmu padajo na tla in delajo belo odejo ...
... ko začutim tako znan, zoprn občutek ...
... hmm ... kako je že blo, ko sem mirno hodila po snegu in skakala okrog brez "hipa sos seta" ...
... ko se nisem spraševala a sem samo utrujena, al je to res to ...
... ko nisem razmišlala, da bi se zdej sesula na postlo ...
... da ne morem več dalje, pa vem da moram ...
... ker vse težje diham, ker se zdi vsak korak kot kilometer ...
... ko me prehiti še stara mama z berglo ...
... zdi se, kot da misli vmes odplavajo in niti dobro ne vem, kako sem prišla do sem ...
... ko se zdi, da glava ne funkcionira, kot bi mogla ...
... občutek skoraj neobvladljive požrešnosti (v upanju, da bo potem bolje) se počasi preveša v slabost ...
... končno trgovina, kjer se najprej, s svojo polžjo hitrostjo, zapodim proti kruhu ...
... in začnem kot mejhn otrok jest kar sredi obložnih polic ...
... oooo ... počasi olajšanje ... :)
... glava se počas spet naglihuje ... tut noge me bolj ubogajo ...
... in ko pridem končno domov ...
... sem utrujena ... ampak skor kot nova ...
... ja, sovražm hipe ... :)
... ampak pridejo v paketu ...
... v enem paketku, ki je dan samo nekaterim, samo enkrat ...
... in takrat ga vzameš, hočeš al nočeš ...
