... nisem spala doma ...
... prva soba desno, nasproti "kirurške" ...
... leva postelja pri oknu ...
... na omarici mašinca z ogromno brizgo ...
... zraven postelje stojalo s kapalno, napeljano v mojo levo roko ...
... in v postelji jaz ...
... utrujena od hoje po snegu, šokantne novice, rekordne "prešpikanosti", zdravstvenega stanja, ...
... glava je prazna ...
... jasna slika, ki se meša z bledim spominom in obrisi obrazov, ...
... zunaj še vedno sneži ...
... puhasta bela odeja se še debeli in zdi se vse mehkejša ...
... zaspim ...
... ponoči se jezim, ker me nekdo vztrajno žgečka ...
... ob 6h zjutraj me zbudijo ...
... zmedena in izgubljena počasi sestavljam delčke v celoto ...
... danes je slika precej bolj jasna ...
... delčki sestavljanke na svojih mestih ...
... takrat tuji obrazi imajo danes posebno mesto v mojem srcu ...
... in ustvarjajo ene izmed najbolj cenjenih, ljubečih, pristnih odnosov ...
... in ja, medo na "pediatrični" mi je še vedno všeč ... =)
... HVALA!! ...
