... po zasneženih ulicah ...
... zatopljena v svoje misli ...
... snežinke v svojem ritmu padajo na tla in delajo belo odejo ...
... ko začutim tako znan, zoprn občutek ...
... hipa ...
... hmm ... kako je že blo, ko sem mirno hodila po snegu in skakala okrog brez "hipa sos seta" ...
... ko se nisem spraševala a sem samo utrujena, al je to res to ...
... ko nisem razmišlala, da bi se zdej sesula na postlo ...
... da ne morem več dalje, pa vem da moram ...
... ker vse težje diham, ker se zdi vsak korak kot kilometer ...
... ko me prehiti še stara mama z berglo ...
... zdi se, kot da misli vmes odplavajo in niti dobro ne vem, kako sem prišla do sem ...
... ko se zdi, da glava ne funkcionira, kot bi mogla ...
... občutek skoraj neobvladljive požrešnosti (v upanju, da bo potem bolje) se počasi preveša v slabost ...
... končno trgovina, kjer se najprej, s svojo polžjo hitrostjo, zapodim proti kruhu ...
... in začnem kot mejhn otrok jest kar sredi obložnih polic ...
... oooo ... počasi olajšanje ... :)
... glava se počas spet naglihuje ... tut noge me bolj ubogajo ...
... in ko pridem končno domov ...
... ja, sovražm hipe ... :)
... ampak pridejo v paketu ...
... v enem paketku, ki je dan samo nekaterim, samo enkrat ...
3 komentarji:
Razmišlam, d bi kej napisala, pa mi nč pametnga ne pride na pamet. Škoda. Zato ti povem sam, da te mam rada. lupčka
:) Zanimivo ... s komentarji na tale post ste mi pa vsi prklical nasmešek in solzice ... **
:)
... te čist razumem in to še kako dobro. Loh se blamiraš, jeziš, noriš, kalkuliraš cukre do nebes in nazaj... pa ne bo popolnoma nič drugače. Hypo happens.
Tko da... najbolje je, da v žep vtakneš kakšen bombon (za katerega ob hipi ugotoviš, da je čisto zliman in ga potem poješ s papirčkom vred), obraz okrasiš z nasmehom in greš novim izzivom naproti.
Sej bo. *hugs*
Majhne stvari so tiste, ki naredijo osebo nekaj posebnega... zato se zaradi ostalih ni potrebno sekirati (ali pač?).
Ah ja... Bodi v cvetju :)
Objavite komentar